Slike karakterjev

To so moji karakterji, ki so podrobno opisani v objavi z naslovom Scenarij Tobi.

O psih

DESET PASJIH PROŠENJ ČLOVEKU

1) Moje življenje je dolgo le 10-15 let.Vsako slovo od tebe, kadar kam odideš je zame bolečina. Prosim, premisli dobro o tem, preden me vzameš za svojega.

2) Daj mi dovolj časa,da bom razumel kaj hočeš od mene. 

3) Zaupaj mi, od tega živim.

4) Nikoli se ne jezi name in ne zapiraj me za kazen.Ti imaš svoje delo, svojo zabavo, svoje prijatelje... jaz imam le tebe. 

5) Prosim, govori kdaj pa kdaj z mano, čeprav ne razumem tvojih besed, poznam tvoj glas, in ta naj bo včasih samo zame.

6) Kakorkoli že ravnaš z mano, dobro ali slabo, nikoli ne pozabim.

7) Preden me udariš,pomisli na to da bi te s svojimi čeljustmi z lahkoto zgrabil za roko in ti jo zdrobil,pa tega ne storim.

8 ) Preden me pri delu kregaš,da sem len in trmast, pomisli... morda me muči neprimerna prehrana, sem bil predolgo na soncu ali imam že oslabelo srce.

9) Skrbi zame ko ostarim, tudi ti boš nekoč star.

10) Spremljaj me na zadnji poti. Ne reci " tega ne morem gledati " ali " naj se zgodi v moji odstotnosti ". Veš, s teboj mi je vse veliko lažje.

Scenarij Tobi

Moj karakter je potepuški muc po imenu Tobi. Živi v smetnjaku za velikim nebotičnikom v središču New Yorka. Je črne barve in njegova največja posebnost je moder smrček. Lastnika nima saj se je že rodil na ulici in ker mu je mamo že kot mladičku povozil avto je zanj skrbela psička mešanka po imenu Rubi. Imela je rjav kožušček, ki so ga krasile lepe zelene lise. To je bila njena velika posebnost. Tudi ona je že kar nekaj let živela na ulici. Zanjo je občasno skrbel eden od brezdomcev iz soseske. Tobi jo je vzel za mamo čeprav je vedel da ni takšna kot on. In imel jo je rad. Bil pa je zelo igriv muc zato je večkrat zašel v težave iz katerih ga je Rubi včasih kar težko zvlekla.

Nekega dne je na enem od svojih mnogih potepanj, kakršnih glavni cilj je bilo iskanje hrane, naletel na njemu popolnoma tujega potepuškega mačka po imenu Maz. To je bil najbolj smešen maček kar jih je Tobi kdaj videl. Bil je majhen, razkuštran in popolnoma bele barve. Njegova največja posebnost pa je bila pretveza s katero je imel pokrito levo oko. Takoj sta postala prijatelja.

Maz je bil nekaj posebnega. Bil je drzen. Hrano je kradel kar z bližnjih stojnic s hitro hrano, njegov najljubši konjiček pa je bilo skakanje pred avtomobile, ki so z veliko hitrostjo drveli po ulici. Zaradi tega je imel brazgotino, ki se mu je vlekla preko levega očesa, toda to ga ni ustavilo. Zaradi te lastnosti je Rubi menila da je malo nor.

Nekega dne sta na enem svojih neskončnih potepov ravno razpravljala o nevarnosti tega, milo rečeno nenavadnega športa, ko je Mazu v glavo šinila po njegovem mnenju izjemno čudovita ideja. Brez predhodnega opozorila se je pognal naprej po ulici po kateri sta se sprehajala Tobi pa za njim. Še preden se je dobro zavedel sta že stala na enem od peronov na podzemni železnici. Maz je Tobiju hitel razlagati kako se je enkrat že peljal na eni od teh hrupnih stvari in kako hitre da so. Pripravil ga je do tega, da je privolil da se odpeljeta z vlakom na krajši izlet. Nekaj časa sta še opazovala ljudi, ko pa sta se prepričala v to, da nista pritegnila posebne pozornosti sta se previdno splazila v enega od vlakov, smuknila v enega od kupejev in se skrila med prtljago, ki je tam že čakala na lastnika. Nekaj časa se ni zgodilo nič, nato pa so v kupe prišli ljudje se posedli in vlak je odpeljal onadva pa z njim. Novim dogodivščinam naproti, kot je rekel Maz. Tobi, ki pa je že razmišljal o tem kako bo Rubi zvečer skrbelo, ko ga ne bo domov, ga je samo žalostno pogledal…

… se nadaljuje.